Žalni verzi in sožalne misli

 

 

 

 

 

Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
a ostala je tišina,
ki močno boli.
(T. Pavček)

Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J. W. Goethe)

Zdaj se spočij, izmučeno srce, Zdaj se spočijte zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči, Le moja drobna lučka še brli.
(S. Makarovič)

Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
Je večno in nikdar ne more umreti.
(S. Makarovič)

Življenje niso dnevi,
ki so minili,
temveč dnevi,
ki smo si jih zapomnili.
(Paulenko)

Zdaj bivaš vrh višave jasne,
Kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam sonce sreče ti ne ugasne,
Resnice sonce ne stemni.
(S. Gregorčič)

Je čas, ki da,
je čas, ki vzame,
pravijo, je čas,
ki celi rane,
in je čas, ki nikdar ne mine,
ko zasanjaš se v spomine.

Iz daljave slišim pesem,
pesem obudi spomine,
v prsih me močneje stisne,
orosijo se oči.

Kogar imaš rad,
nikoli ne umre …
Le daleč, daleč je.

Končane skupne so poti.
V spominu so ostale,
kot biser dni,
kot sen noči,
čas jih več ne rani.

Ljubil si zemljo,
bil njej si predan,
a prišel je dan,
ko v njej boš počival.
In v naši zavesti,
prižgal lučke spomina.

Ne bomo tožili, ker si odšel (odšla).
Hvaležni bomo, ker si bil (bila).

Tam, kjer si ti,
ni sonca, ne luči.
Le tvoj nasmeh nam v srcih še živi
in nihče ne ve, kako zelo, zelo boli.

Tako kot reka v daljavo se zgubi,
odšla si tiho, brez slovesa,
za seboj pustila si spomin
na naša skupna srečna leta.
Le srce in duša ve,
kako boli,
ko več te ni.

Ni smrt tisto kar nas loči
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše,
brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.

Solza, žalost, bolečina,
te zbudila ni,
tiha, nema je gomila,
kjer počivaš ti.

Srce tvoje več ne bije,
bolečin več ne trpiš,
nam pa žalost srce trga,
solza lije iz oči,
dom je prazen in otožen,
ker te več med nami ni.

Zapel je zvon,
tebi v slovo.
Poln bolečin,
ostaja spomin,
ostaja praznina,
molk in tišina …

Tiho teče našega življenja reka,
tiho teče solza lepega spomina,
umre srce, a ostane bolečina
v srcu dragega in večnega spomina.

Usoda kruta je hotela,
tebe nam je vzela,
odselil si se tja,
kjer ni več trpljenja ne gorja,
izpil grenki kelih si do dna
v življenju svojega,
odkar utihnil je tvoj glas
žalost, bolečina domujeta pri nas.

Pride čas, ko bolečina
v blaženost se spremeni,
a telo je le lupina,
ko jo duša zapusti.

Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
utihnil je tvoj glas,
bolečina in samota sta pri nas.
Zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
A v naših srcih ti živiš.

Ne morem iz zemlje kot drobna semena,
da znova bi segli si v tople dlani.
Ne morem! Med nami je krsta lesena
in grob je med nami … tišina prsti,
le sveča ljubezni visoko gori.

Nikar ne jočite za mano –
pomahajte mi le v slovo,
ko me nebo objelo bo
s svetlobo, iz ljubezni stkano!

Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite, kako trpel(a) sem,
in večni mir mi zaželite.

Preberite tudi: Kako napisati pogrebni govor.

Govor lahko tudi naročite.

Želite več verzov Toneta Pavčka? Zbrala sem jih iz knjige Angeli.

About the Author: jana

Leave A Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja